Dan No. 46&47 (Bushwalking)

Preprosto kot pasulj, ima tukaj vsak vaščan, ki vsebuje v vsebi vsaj kakšen kanček ljubezni do narave, možnost opraviti kaksen popoldanski sprehod v Sydneyski soseščini. Še posebej če po cel dan lenariš doma in ti postane malce odveč če si v položaju negibanja. In ok, tukaj okoli, si najdem eno potko in že takoj se brcnem ter odguzim ven iz stanovanja in pricjazm do potke, kjer se znajdem v nekaksnem kvazi "rain forest"-u. No ok, prijetno zelenje okoli mene mi vec kot lepo dene, dokler ne pomislim spet na sto in eno morebitno strupeno golazen, ki prebiva v Avstraliji. Takoj pregledujem na vsakem koraku če pleza kakšna stonoga z 2metrskimi kleščami po meni, ali pa kakšen pajek, ki je za kosilo pravkar zaužil 5 mišjih mladičev, ali pa kaksna miljonska kolonija hibridnih mravelj, ki neutrudno iščejo sveže meso. Ok, se nekako ohrabim in se poskusim sporščeno prepustiti mirnemu sprehodu po čudoviti kamniti potki, ki jo spremlja občasno žuboreč potok. Nakar na svojem pohodnaštvu srečam eno in kasneje še drugo osebo ženskega spola, ki so si očitno izbrali isti trenutek za sprehod kot jaz.( Aja pa še to, nevem kako? ampak če tle srečaš v Sydneyu osebo brez iPod-a si zmagu! Ma ne govorim o ljudeh, ki poslušajo radi musko. Tukaj najdeš dedke, babice, pra-dedke, pra-babice z iPodi, poslovneža z kovčkom, ki ima v glavi nč druzga kot samo pogodbe in posle, kje bi meu še čas pomislit na musko, skratka vsi ... ma vsiiii majo iPode, in povsod.)

No, pa si rečem:" No, zgleda pa da ni tko nevarno hoditi po tem prijetnem grmičevju polno neznanih insektov in plazilcev. Če oni hodjo tle pa jih nč ne pič, potem spljoooh ni peeenee.. ". Utrem si pot in pržgem musko in poskakujem naprej mimo praprotov, vej, grmovij, potočkov mostičkov, k naenkrat v višini moje glave zagledam, sej ne da dobiš skor infarkt al pa 5 G-ijev v prsi in 3 min adrenalina, zagledaš premera 5m pajčevino gigantskega pajka. AAAAaaAAa!! (po spominu se mi zdi da je slo za tega pajka, kot ga vidite na sliki) Kva naj zdej!? Naj grem okoli potke, kjer bom še obral naslednjih 500 pajkov, ki se skrivajo pod mojimi nogami (takrat seveda pomislis na Sydney-Funnel-Web-Spiderja). Ok, z 10 minutnim pripravami, da bom šel mimo tega pajka, se odrinim z zaletom, kjer bi v trgovini lahko s tako hitrostjo mimo blagajne neopazno prihotapu 40 gig iPod-a in 3 laptope in 8 Dual-Core procesorjev za šalo. Potem je sledil še upajoč pogled za tvojim hrbtom, če je pajek še zmeraj na istem položaju kot prej. Ampak cela panika nastane, ko si s tekom že tako daleč od neljubega dogodka, da une pajčevine, kaj šele pajka ne vidiš več za tabo. Tako, da vsaka vejica ki se te je dotaknila tvoje kože si jo zamenjal za prijetne kosmate nogice navideznega pajkca. Ko ti na koncu le uspe ugledati prvo bajtico in za njo ulico se odahneš z:" Ok,I'm back in civilization." Po raziskavi in popvpraševanu tukajšnih meščanov na to mrgolazen je naslednji:" Naah, čim večji je pajek, manj strupen je. Najnevarneši so tisti, ta majhni in črni, k jih spljoh ne opaziš. ko te pič maš 5 min časa.."

P.S. (alenka, po tvoji zelji se lahko dogovorim, da prinesem en primerek k tebi domov)